Načeloma nimam vzornikov, toda če bi morala izbrati koga, bi to zagotovo bil on. Zame najljubši in najboljši športnik vseh časov. Vedno ko potrebujem neko inspiracijo oz. malo zagona si preberem tole zgodbico. (nič ni narobe če vas ob branju preseneti kakšna solzica)
Hermann Maier
He’s dead.
That was what came to mind after Hermann Maier’s spectacular crash in Nagano.
Austria’s Maier, affectionately nicknamed “Das Monster” and “the Hermianator” by his fans, was the best skier in the world at the time and a heavy gold-medal favorite.
He tried to turn left on an icy bend during his downhill run at the 1998 Winter Games. But his skis didn’t catch the snow and his body flew off the course at over 70 mph.
The high winds, which had forced the course to be altered before the race, carried him into the air like a plastic grocery bag.
He hurtled through the air horizontally before turning into a freak-show tumble and finally getting caught by some orange safety nets after traveling more than 50 yards.
He had to be dead.
He finally lay still in the snow. Then he promptly rose from the dead.
“I was very fast and there was a lot of wind from the back side,” he said afterward. “And I went up in the air and was looking at the sky. I looked down at the snow and waited for the crash.”
The Austrian downhiller not only survived the wreck, but he got up and walked off the course. In fact, he was fine. The only things hurting were his shoulder and knee.
In the days following, the Hermanator proved his toughness by coming back to compete after what could have easily been a life-ending, or at least career-ending, wreck.
Most people would have been happy to be alive, let alone walking again, after a fall like that.
The Herminator didn’t say “I’ll be back” like Arnold Schwarzenegger in The Terminator, but he knew it. Just 24 hours later he was back on the slopes, and in the days following he was competing against the best in the world again.
But still something wasn’t right. Instead of making a decent showing, considering his sprained knee and the fresh memories of his nightmare crash, Maier dominated, winning gold medals in the super G and giant slalom.
It was obvious why the man was called “Das Monster.” He couldn’t be killed.
Če vas ni navdihnila zgodba, si poglejete še tale video iz Nagana:
Poleg vsega tega je nekaj let kasneje doživel prometno nesrečo. Zdravniki so mu hoteli amputirati nogo, toda Hermann jim to nikakori ni dovolil. Njegova zgodba se še ni zaključila. Po dolgotrajnem okrevanju se je vrnil. V velikem – njegovem slogu. In ponovno zavladal v kraljestvu belih strmin.
Moja zgodba
No to pa še ni vse. Lansko leto sva se s prijateljico Mary odpravile na posebno misijo- SP Kranjska gora. Plan je bil, da nekako pridobiva pozornost Hermanna. Doma sem izdelala plakat, posebaj zanj. V obliki srčka, rdeče barve seveda, notri pa je z belimi črkami pisalo Hermann. Prvo snidenje je bil šok, saj naju je Hermi skoraj povozil. Namreč čist nepričakovano je pripeljal mimo, medtem ko sva midve ugotavljali, kje bo najboljši položaj za spremljanje tekme.
Najina reakcija je bila: “a si ga vidlaaaaa??!!´´ + debele, okrogle, izbuljene oči.
Odločile dva se, da potrebujeva nekaj za pogum in po 2 deci “kuhanga´´ je bilo že lažje. Postavile sva se pod sedežnico in nad nama se je najprej pripeljal Bode M (njega ful ne maram). Takoj za njim pa Hermann. Z nasmehom in rdečico na obrazu sem ga poklicala ter pokazala srček. V zameno za to, se mi je Hermi nasmehnil in pomahal. Bila sem v sedmih nebesih.
Ampak to še ni bilo dovolj. Očitno je moj plakat Hermanna nekako navdihnil, saj je po 1. vožnji VSLja bil drugi. Takoj za najlepšim smučarjem v svetovnem pokalu, Benni-jem Raichom. H-ju se je obetala ena najboljših uvrstitev v sezoni. Z napetostjo sem pričakovala 2. vožnjo. A žal se ni vse izšlo po načrtih. Hermann je po odličnem začetku, 3 vratca pred ciljem grdo padel. A tako kot vedno, je tudi tokrat vstal.
Vidno razočaran se je prebil v ciljno areno. Ko je šel skozi ciljni prostor, sem splezala na ograjo in ga začela klicati. Seveda me je slišal (kdo me nebi 
) in kljub razočaranju se je ob pogledu name in (moja srčka seveda) zopet iskreno nasmehnil, pomahal in prikimal z glavo. Spet sem bila v 7ih nebesih.
zdaj je ta srček prilepljen v moji sobi
Mislim, da nadaljna razlaga zakaj je H moj najljubši športnik ni potrebna.
Tudi to leto je bil plan – obisk tekme v KG. V mislih je bil že izdelan načrt za plakat in akcijo na Hermanna. Toda sile narave so bile močnješe. In Hermanna je bil prislijen odpovedati nastop v Kranjski Gori. V trenutku so se mi podrle sanje. Namreč imel je težave s stopalom, saj je na svetovnem prvenstvu v Are-ju dobil hude ozebline. Naj dodam, da levega stopala že tako ne čuti, kar je posledica prometne nesreče. Tokrat pa mu je zagodlo še desno.
Ampak H še ni rekel zadnje besede. Čeprav večina namiguje na njegove konec kariere, sam še ni odnehal. Verjetno se zaveda, da mi je dolžan vsaj še fotografiranje z njim.
In tako že komi čakam Kranjsko Goro 2008.
PS: Moj maček Hermann. Uganite kdo je bil navdih za njegovo ime?
