Hmmm, očitno se moje mesto vrača v obodobje rimskih kolovozov in makadamskih poti. Vsaj takšen občutek dobiš če se te dni voziš tu okoli. Zaradi gradnje avtoceste, ki se bo vejetno zaradi dejstva, da si Slovenci pač radi vzamemo čas, zavlekla tja do leta 2010, vlada tu pravi kaos. In to niti ne bi bil tak problem, če ne bi bila vsa ta mehanizacija in delavsko ljudstvo moj sosed!!! Tako dandanes ne potrebujem več budilke (tiste majhne stvarce, ki jo zjutraj najraje suniš v steno, da že enkrat zapre usta) ker me po novem vsako jutro ob 7ih zjutraj zbudi potres z močjo 7 stopnje po Richterju. Ja vrtanje, nalaganje, kopanje, … dela svoje.Da ne govorim, da vsemu temu sledi še bioritem moje papige, ki navsezgodaj začne oponašati Damjana Murka v obdobju parjenja, in se brez posluha začne dreti. Napol še v spanju jo odnesem na balkon, kjer še nekaj časa tuli naprej sosedom, dokler jo operni navdih ne mine.
Sama se še za nekaj časa spravim v posteljo in zavijem v oddejo z namenom, da še malo podremam. Toda me kaj kmalu pokonci spravi še en klic narave – kruljenje želodca. Spoznam, da nima smilsla poležavati in se skobacam iz mojega brloga v kopalnico. Tam se nekaj časa najprej gledam v ogledalo in poskušam ugotoviti kaj za vraga sploh gledam. Aha, sebe. Mogoče prisotna, a zagotovo še ne prisebna, si splaknem obraz, osvežim in preoblečem. Iz kopalnice zaradi nedavne streznitve pri gospe tehtnici namenoma sfalim kuhinjo in se odpravim tečt. Če me do zdaj vse to še ni dodobra prebudilo, me zagotovo troblja tovornjakarja, ki me poleg nenadne obuditve, požene še 3 metre v luft. (p**** j** m*******)
Ko pridem z jutranje telovadbe, namesto za knijge, sedem za mizo in pojem zajterk, popijem skodelico belega čaja in preberem časopis. Namreč bliža čas izpitov in s tem ena bolj priljubljenih oblik zabave – učenje. In nedavni poskus začetka le-tega, palniran na 10. avgust, se je končal precej klavrno s sprejeto resolucijo; “Jutri pa res začnem´´. In ker je danes jutri, jaz pa pišem blog, je bila predlagana nova uvedba: “v ponedeljek, 13. avgusta pa res začnem´´.
Tako nekako izgledajo moja jutra, zgodnji dopoldnevi, … več kot očitno se bliža obdobje stresa, obrabe nevrotransmitorejv, užitkov branja študijske literature, pms-ja (no ta je že tuki) in še kaj.
Jaz pa še vedno sanjam o nečem, kamor mi letos še ni uspelo iti …. morju.
