Hermann

Načeloma nimam vzornikov, toda če bi morala izbrati koga, bi to zagotovo bil on. Zame najljubši in najboljši športnik vseh časov. Vedno ko potrebujem neko inspiracijo oz. malo zagona si preberem tole zgodbico. (nič ni narobe če vas ob branju preseneti kakšna solzica)

 

Hermann Maier
He’s dead.

That was what came to mind after Hermann Maier’s spectacular crash in Nagano.

Austria’s Maier, affectionately nicknamed “Das Monster” and “the Hermianator” by his fans, was the best skier in the world at the time and a heavy gold-medal favorite.

He tried to turn left on an icy bend during his downhill run at the 1998 Winter Games. But his skis didn’t catch the snow and his body flew off the course at over 70 mph.

The high winds, which had forced the course to be altered before the race, carried him into the air like a plastic grocery bag.
He hurtled through the air horizontally before turning into a freak-show tumble and finally getting caught by some orange safety nets after traveling more than 50 yards.

He had to be dead.

He finally lay still in the snow. Then he promptly rose from the dead.
“I was very fast and there was a lot of wind from the back side,” he said afterward. “And I went up in the air and was looking at the sky. I looked down at the snow and waited for the crash.”

The Austrian downhiller not only survived the wreck, but he got up and walked off the course. In fact, he was fine. The only things hurting were his shoulder and knee.
In the days following, the Hermanator proved his toughness by coming back to compete after what could have easily been a life-ending, or at least career-ending, wreck.

Most people would have been happy to be alive, let alone walking again, after a fall like that.
The Herminator didn’t say “I’ll be back” like Arnold Schwarzenegger in The Terminator, but he knew it. Just 24 hours later he was back on the slopes, and in the days following he was competing against the best in the world again.

But still something wasn’t right. Instead of making a decent showing, considering his sprained knee and the fresh memories of his nightmare crash, Maier dominated, winning gold medals in the super G and giant slalom.
It was obvious why the man was called “Das Monster.” He couldn’t be killed.

 

Če vas ni navdihnila zgodba, si poglejete še tale video iz Nagana:

Poleg vsega tega je nekaj let kasneje doživel prometno nesrečo. Zdravniki so mu hoteli amputirati nogo, toda Hermann jim to nikakori ni dovolil. Njegova zgodba se še ni zaključila. Po dolgotrajnem okrevanju se je vrnil. V velikem – njegovem slogu. In ponovno zavladal v kraljestvu belih strmin.

Moja zgodba

No to pa še ni vse. Lansko leto sva se s prijateljico Mary odpravile na posebno misijo- SP Kranjska gora. Plan je bil, da nekako pridobiva pozornost Hermanna. Doma sem izdelala plakat, posebaj zanj. V obliki srčka, rdeče barve seveda, notri pa je z belimi črkami pisalo Hermann. Prvo snidenje je bil šok, saj naju je Hermi skoraj povozil. Namreč čist nepričakovano je pripeljal mimo, medtem ko sva midve ugotavljali, kje bo najboljši položaj za spremljanje tekme.
Najina reakcija je bila: “a si ga vidlaaaaa??!!´´ + debele, okrogle, izbuljene oči.

Odločile dva se, da potrebujeva nekaj za pogum in po 2 deci “kuhanga´´ je bilo že lažje. Postavile sva se pod sedežnico in nad nama se je najprej pripeljal Bode M (njega ful ne maram). Takoj za njim pa Hermann. Z nasmehom in rdečico na obrazu sem ga poklicala ter pokazala srček. V zameno za to, se mi je Hermi nasmehnil in pomahal. Bila sem v sedmih nebesih.

Ampak to še ni bilo dovolj. Očitno je moj plakat Hermanna nekako navdihnil, saj je po 1. vožnji VSLja bil drugi. Takoj za najlepšim smučarjem v svetovnem pokalu, Benni-jem Raichom. H-ju se je obetala ena najboljših uvrstitev v sezoni. Z napetostjo sem pričakovala 2. vožnjo. A žal se ni vse izšlo po načrtih. Hermann je po odličnem začetku, 3 vratca pred ciljem grdo padel. A tako kot vedno, je tudi tokrat vstal.

Vidno razočaran se je prebil v ciljno areno. Ko je šel skozi ciljni prostor, sem splezala na ograjo in ga začela klicati. Seveda me je slišal (kdo me nebi ) in kljub razočaranju se je ob pogledu name in (moja srčka seveda) zopet iskreno nasmehnil, pomahal in prikimal z glavo. Spet sem bila v 7ih nebesih.

zdaj je ta srček prilepljen v moji sobi

Mislim, da nadaljna razlaga zakaj je H moj najljubši športnik ni potrebna.

Tudi to leto je bil plan – obisk tekme v KG. V mislih je bil že izdelan načrt za plakat in akcijo na Hermanna. Toda sile narave so bile močnješe. In Hermanna je bil prislijen odpovedati nastop v Kranjski Gori. V trenutku so se mi podrle sanje. Namreč imel je težave s stopalom, saj je na svetovnem prvenstvu v Are-ju dobil hude ozebline. Naj dodam, da levega stopala že tako ne čuti, kar je posledica prometne nesreče. Tokrat pa mu je zagodlo še desno.

Ampak H še ni rekel zadnje besede. Čeprav večina namiguje na njegove konec kariere, sam še ni odnehal. Verjetno se zaveda, da mi je dolžan vsaj še fotografiranje z njim.

In tako že komi čakam Kranjsko Goro 2008.

 PS: Moj maček Hermann. Uganite kdo je bil navdih za njegovo ime?

 

Nič novega …

Nič novega se ne dogaja zadnje čase (in posledično tudi nimam kaj pisat)

Učenje …
Izpit se nevzdržno bliža, meni se pa še zmeri tako ne da učit. Danes moram povrh vsega še delat v stričevo trgovino in upam, da ne bo strank, ker je potem tako dolgčas, da je še učenje zabavno. Za letos mi manjka le še en izpit – grafični materiali. Ampak ne nasedite slutnji, če se vam ob imenu predmet zazdi zanimiv. Ker ni!

Statistika:
št. minut učenja: (40 + 36 + 30 na spinner-ju + 32 =) 138 minut
št. predelanih strani: 15
št. skodelic kave na dan (avg): 2 (zelo dobro)

Nič kaj vznemerljivega se ne dogaja zadnje čase. Še celo športanje se bila prisiljena omejiti – zaradi nenadne poškodbe stopala. Očitno sem si ga zadnjič zvila pri hoji ali teku. No najprej sem celo mislila, da me zaradi vremena (hmm ja staram se ) grabi krč v stopalo in zaradi tega pogoltnila par tabletk magnezija. No pa se je izkazalo, da to-ni-to.
Ker posledično še hodim težko, sem včeraj po dolgem času spet šla kolesarit – natančneje na Jamnik. Če malo pozabim na mraz, je bilo kar fajn spet malo razpeljati kolo.

Še nekaj. Preverite ta komad, ki ga te dni skoz poslušam:
Kanye West & Daft punk – Stronger

Top 5; mojih RnB komadov tega meseca

Kaj je bilo na mojem Ipod-u največkrat predvajano ta mesec:

1. Timbaland feat. Keri Hilson – The Way I Are
2. Rihanna & Nicole Scherzinger – Winning Women
3. Kelly Rowland feat. Eve – Like This
4. Mario – How Do I Breathe
5. Mary J Blige – We Ride (I See The Future)

Men dogaja, fejst dogaja, ….

Hmmm zanimive stvari se dogajajo zadnje čase….

Sprememba
Kot da minus 30 centimetrov ni bilo dovolj, sem danes mogla spremeniti še barvo. Preprosto me je nekaj prijelo. Saj veste ko začutiš tega “driver-ja´´ v sebi in to moraš storiti. Šla sem do drogerije in kupila najprej temnejšo rjavo. Nakar pridem domov in ugotovim, da to ni to. Hitro na bicikel in v drogerijo prosit če lahko zamenjam. Po enih 20 minutah sem celo izbrala. Tokrat zelo svetlo rjavo, ki malo potegne na rdečo. Potrebna je bila sprememba, čeprav take tudi sama nisem planirala. Zadnje 2 leti sem menjavala razne odtenke blond in sem se zelo navadila na to barvo, prav tako tudi prijatelji, druzina, domače živali, obcestni delavci, … Ampak ker rada šokiram in ker mi očitno nekaj dogaja, sem se prelevila iz “pure blonde´´ v rdečo-rjavo. Šok tut zame.
PS: Govorim o novi frizuri in barvi las.

iz take frizurce na tako …

 

Vse dobre stvari se začnejo na K … kava, kofetkanje, kafeteria
Že 6 dni je minilo odkar spet pijem kavo. Pred novim letom sem za želodčne težave obtožila belo kavo, kar je bilo seveda zelo ne fer. Kar pol leta sem zdržala brez kofeina v obliki toplega napitka (uživala sem ga v drugačnih oblikah, ampak to je že druga zgodba). Še zdaj ne vem kaj mi je prav za prav bilo. Namreč izhajam iz “cofee odvisne familije´´. Naša družina bi lahko živela brez pomivalnega stroja, štedilnika, luči, hladilnika, … nikakor pa ne brez avtomata za kapučino. Ko se le-ta pokvari doma vlada cela panika. Zadevo smo enkrat rešili tako, da smo po kavo hodili kar v sosednji bar, sej veste po tisto “take away´´ (by the way, to je izum stoletja – take away cofee). Nakupili smo cel kup lončkov s kavo, jih shranili v hladilnik in tako bili preskrbljeni čez cel dan. Sicer sta se starša v takratnih hudih časih zadovoljila tudi s turško, toda jaz, kot razvajeno in zahtevno bitje, si to nikakor nisem smela privoščiti.

No pa, da se vrnem k moji abstinenci od kave. Dejstvo je, da šele ko ti nekaj manjka oz. nekaj izgubiš, spoznaš kaj in koliko ti je to resnično pomenilo. Tako je bilo pri meni s kavo. Zdaj se je stara ljubezen vrnila in spet lahko kofetkam. Tako sem se danes dobila s prijateljico, ki jo že dolgo nisem videla in sva “kofetkali s kavo v kafeteriji´´.

cofeelicious …

V iskanju novega doma …
Jeseni bom dala Ljubljani novo možnost. Govorim namreč o bivanju med časom študija. Letos sem se vozila, saj zaradi doživetih travm iz časov brucke (npr.: elektrošok- ko sem hotela prižgati lučko nad ogledalom, …), ko sem med tednom bila v Ljubljani, to leto nisem bila pripravljena iti še enkrat skozi to. Letos pa se “malomestno´´ dekle ponovno podaja v veliko mesto. Trenutno smo na lovu za stanovanjem – moj brat, sošolka in njen brat ter jaz. Zaenkrat smo še brez uspeha. No ja, eno stanovanje bi lahko že imeli, ampak je moja zahtevnost in izbirčnost to preprečila. Jah, tako je. Po horoskopu sem namreč bik. Biki pa pač ljubijo ugodje (in dobro hrano na žalost). Ne morem se zadovoljiti z vsako luknjo, ki se mi ponuja.

To bo vse za danes. Uživajte do naslednjič.

Bohinj XC 07 fotozgodba

Nekaj najboljših fotk s tekme …. zaenkrat samo toliko. Če bi kdorkoli hotel katero od slik v večji velikosti in boljši kakovosti naj to napiše pod comments ali pošlje mail na: pollyfonda@gmail.com.

photo by Polona

It`s a wonderful world, but i can`t feel it right now

Hmmm, očitno se moje mesto vrača v obodobje rimskih kolovozov in makadamskih poti. Vsaj takšen občutek dobiš če se te dni voziš tu okoli. Zaradi gradnje avtoceste, ki se bo vejetno zaradi dejstva, da si Slovenci pač radi vzamemo čas, zavlekla tja do leta 2010, vlada tu pravi kaos. In to niti ne bi bil tak problem, če ne bi bila vsa ta mehanizacija in delavsko ljudstvo moj sosed!!! Tako dandanes ne potrebujem več budilke (tiste majhne stvarce, ki jo zjutraj najraje suniš v steno, da že enkrat zapre usta) ker me po novem vsako jutro ob 7ih zjutraj zbudi potres z močjo 7 stopnje po Richterju. Ja vrtanje, nalaganje, kopanje, … dela svoje.Da ne govorim, da vsemu temu sledi še bioritem moje papige, ki navsezgodaj začne oponašati Damjana Murka v obdobju parjenja, in se brez posluha začne dreti. Napol še v spanju jo odnesem na balkon, kjer še nekaj časa tuli naprej sosedom, dokler jo operni navdih ne mine.

Sama se še za nekaj časa spravim v posteljo in zavijem v oddejo z namenom, da še malo podremam. Toda me kaj kmalu pokonci spravi še en klic narave – kruljenje želodca. Spoznam, da nima smilsla poležavati in se skobacam iz mojega brloga v kopalnico. Tam se nekaj časa najprej gledam v ogledalo in poskušam ugotoviti kaj za vraga sploh gledam. Aha, sebe. Mogoče prisotna, a zagotovo še ne prisebna, si splaknem obraz, osvežim in preoblečem. Iz kopalnice zaradi nedavne streznitve pri gospe tehtnici namenoma sfalim kuhinjo in se odpravim tečt. Če me do zdaj vse to še ni dodobra prebudilo, me zagotovo troblja tovornjakarja, ki me poleg nenadne obuditve, požene še 3 metre v luft. (p**** j** m*******)

Ko pridem z jutranje telovadbe, namesto za knijge, sedem za mizo in pojem zajterk, popijem skodelico belega čaja in preberem časopis. Namreč bliža čas izpitov in s tem ena bolj priljubljenih oblik zabave – učenje. In nedavni poskus začetka le-tega, palniran na 10. avgust, se je končal precej klavrno s sprejeto resolucijo; “Jutri pa res začnem´´. In ker je danes jutri, jaz pa pišem blog, je bila predlagana nova uvedba: “v ponedeljek, 13. avgusta pa res začnem´´.

Tako nekako izgledajo moja jutra, zgodnji dopoldnevi, … več kot očitno se bliža obdobje stresa, obrabe nevrotransmitorejv, užitkov branja študijske literature, pms-ja (no ta je že tuki) in še kaj.
Jaz pa še vedno sanjam o nečem, kamor mi letos še ni uspelo iti …. morju.

Halo!

Dobrodošli na mojem blogu…

Ko je čas, da se spet spravim za knjige in se poglobim vanje, vedno najdem kakšen izgovor.
Tokrat sem začela pisati blog.
Hope you`ll like it.